ČRNI BALZAM

Črni balzamovec je srednjeameriško drevo, ki avtohtono uspeva predvsem v El Salvadorju. Po svetu je bolje poznan kot »perubalzam«-omenjeno ime izhaja iz časa španske kolonizacije, ko so trgovske poti vodile iz držav srednje Amerike v perujsko pristanišče Callao in od tod v Evropo. Evropejci so tako sklepali, da dostavljeno blago izvira iz Peruja. Drevo je zelo cenjeno zaradi svoje močno aromatične in zdravilne smole, ki je bila zelo priljubljena že med avtohtonimi prebivalci srednje Amerike, kot so Maji in Nahuajci, v evropsko farmakopejo pa je bil vpeljan v 16. Stoletju.

Glavna učinkovina smole balzamovca je cinamin, ki velja za učinkovit antiseptik, antireumatik in analgetik. V Sr. Ameriki je zelo razširjena raba smole balzamovca za celjenje ran, zdravljenje glivic, aken, garij, pikov žuželk, hemeroidov etc. aromaterapiji, kjer se uporablja za zdravljenje žalosti, tesnobe in duševnih ran. Učinkovit je tudi kot repelent proti komarjem.

Tradicionalno v Salvadorju se smola balzamovca uporablja tudi v obliki sirupov in kapljic za zdravljenje bolezni dihal, pri prehladih, kašlju, vnetju ustne votline ipd.

V Salvadorju, se mu poleg zdravilnih, pripisuje tudi magične lastnosti, zato je tudi zelo razširjena njegova uporaba v obrednem življenju ljudi.

SALVADORSKI ALI PERUJSKI BALZAM?

Črni balzamovec je mogočno drevo, ki zraste do 25 metrov v višino in lahko doseže tudi več sto let visoko starost. Raste počasi, premer debla pa je tudi en meter. Drevesni listi so sestavljeni iz manjših zašiljenih lističev intenzivne zelene barve. Majhni cvetovi se združijo v socvetja. Sadež je podolgovat strok, rjavkaste barve, ki vsebuje po več krilatih semen. Krošnja je mogočna in široko odprta. Drevesna skorja je svetlo do temno sive barve. Les velja za zelo trden material, primeren za izdelavo pohištva, prav tako pa se uporablja za izdelavo tradicionalnega glasbila marimbe. Balzamovec izloča balzam, aromatično in zdravilno smolo črne barve (Caceres 2009).

Balzam, drevesni listi, korenine in skorja črnega balzamovca vsebujejo alkaloide, terpene in eterična olja. Glavna učinkovina je cinamin, ki velja za analgetik, diuretik, antirevmatik in antiseptik (Caceres 2009).

Črni balzamovec je nacionalno salvadorsko drevo in ponos slehernega Salvadorčana. Sicer ga gojijo tudi v drugih državah Srednje Amerike, kot tudi ponekod v Braziliji in Peruju, avtohtono pa uspeva predvsem v Salvadorju.

Črni balzamovec je po svetu bolj poznan kot perubalzam in tako mnogi napačno predvidevajo, da izvira iz Peruja. Omenjeno ime izhaja iz časa španske kolonizacije, ko so trgovske poti vodile iz držav Srednje Amerike v perujsko pristanišče Callao in od tod v Evropo. Evropejci so tako sklepali, da dostavljeno blago izvira iz Peruja. Obstaja pa tudi bolj romantična in manj verjetna različica o izvoru imena perubalzam. Nekatere študije poročajo, da se je ime pojavilo v šestnajstem stoletju z namenom, da bi se zmanjšala možnost piratskih napadov. S takšnim poimenovanjem naj bi se zavedlo pirate, da bi le-ti dragoceno aromatično smolo iskali v Južni Ameriki (Revene 2009).

Španski osvajalci so bili navdušeni nad črnim balzamom in so mu v skladu s tem tudi posvečali mnogo pozornosti. Balzam je bil tako kmalu predstavljen evropskemu trgu in vpeljan v evropske farmakopeje (Revene 2009).

Prav tako obstajajo stari zapisi, ki pričajo o uporabi balzama in načinu pridobivanja dišeče smole s strani staroselskega prebivalstva. Fray Alonso Ponce v svojih zapiskih iz leta 1586 omenja Salvador kot deželo balzamovca, »drevo s tistim dišečim oljem in likvorjem«. Med leti 1550 in 1600 je bilo pridelovanje balzamove smole v Sonsonatu zabeleženo kot ena glavnih gospodarskih dejavnosti v Salvadorju. Ponce poroča, da staroselski pridelovalci balzama (glede na območje predvidevam, da gre za staroselce Nahuat, avtor namreč ne navaja točnejših podatkov) močno poškodujejo drevesna debla z ostrimi rezili, da se drevo začne »potiti« in izločati drevesno smolo. Drevesa nato ovijejo v rjuhe, zatem pa se lotijo nasilnega »tepeža« debla s palicami. Pri tem se rjuhe začnejo napajati z likvorjem, ki je zelo cenjena v staroselski medicini. Prepojene rjuhe nato kuhajo v velikih kotlih z vodo in tako izločijo dišečo smolo, ki jo v velikih bučah pošiljajo v večja mesta in prodajajo Evropejcem (Revene 2009).

PRIDELAVA AROMATIČNE SMOLE

Obsežna rastišča balzamovca se nahajajo v Kordilierah balzamovca na jugozahodnem delu Salvadorja ob Tihem oceanu. Gre za geološko zelo razgiban in raznolik svet.

V okolici mesta Sonsonate sem imela priložnost obiskati vasico San Julian, kjer še danes na tradicionalni način pridelujejo dišeči črni balzam. Med svojim obiskom sem lahko opazovala končne postopke pridelave balzama, o drugih pa so mi pripovedovali pridelovalci, predvsem pa agronomka Marina, ki je, kot sama pravi, odraščala skupaj z balzamom in je nanj močno navezana. Njen oče je bil pridelovalec balzamove smole, Marina pa danes nadaljuje družinsko tradicijo. V lasti ima posest z okoli sto balzamovci, nekaj zaposlenih pridelovalcev ter prijeten lokal »Balsamo Cafe«, kjer si lahko obiskovalec privošči počitek, kaj malega poje in popije in kupi kakšen kozmetičen izdelek, ki ga iz balzamove smole izdeluje gospa Marina. Strastna balzamerka se tudi sama loti pridelovanja balzamove smole, pri tem pa ji pri zahtevnejših postopkih na pomoč priskočijo zaposleni pridelovalci. Vsekakor gre pri pridelovali aromatične smole za zelo zahtevne postopke, ki jih izvajajo izključno moški.

Agronomka Marina mi je pripovedovala, da se nasadi balzamovca pogosto kombinirajo z nasadi kave. Obsežna drevesna krošnja namreč nudi senco, primerno za pridelovanje kave. Tovrstni dvojni sistem ima številne prednosti, saj je zemlja bolje izkoriščena, Balzam se prideluje v času sušne dobe od novembra do maja. Kot pravi Marina, večini pridelovalcem balzama (bahameros) pridelek dišeče smole predstavlja glavni vir dohodka. Nekateri se sicer v času deževnih mesecev posvečajo tudi poljedelskim dejavnostim, kljub temu pa je njihov letni zaslužek odvisen predvsem od poletne sušne dobe, ko pričnejo s pridobivanjem balzamove smole (Pogovor z Marino, terenski zapiski, maj 2011).

Balzamer večino svojega dela opravi visoko na drevesih. V uporabi sta, dva načina pridelave, dva različna tipa pridelovalcev; »Deskarji« (Tableros) in »Fračarji« (Honderos). Obe tehniki zahtevata fizično moč pridelovalca, ki se s pomočjo močnih vrvi in specialnih vozlov povzpne visoko v krošnje drevesa. »Fračarji« veljajo za bolj tradicionalne. Na drevesa se povzpnejo po 50m dolgih vrveh iz naravnih vlaken. Glavni vozel ima obliko frače in služi kot sedež. »Tablarji« pa uporabijo leseno desko in se kot na nekakšni gugalnici povzpnejo na drevo, kar je vsekakor bolj udobno. Tehnika »tablarjev«   ima  tudi   druge   prednosti.   Uporabljajo   posebne  vozle,   ki   omogočajo ustavljanje na različnih višinah, medtem ko so »fračarji« odvisni od drevesnih vej. Tudi tveganje je pri »tablarjih« manjše kot pri »fračarjih«. Veliko je namreč pridelovalcev, ki so manjšo nepazljivost plačali z življenjem. Vzpon na drevo zahteva veliko fizično moč (Revene 2009). To delo je vsekakor vredno občudovanja, predvsem ko gre za moške v poznih letih starosti.

Kot mi je pripovedovala Marina, je naslednji korak pridelave proces gretja. Bahamerji uporabijo goreče palice za nanašanje ognja neposredno na drevesno skorjo, kamor so predhodno napravili vzdolžne zareze. Potrebne so izkušnje in pazljivost, da se drevo trajno ne poškoduje. Tovrstno tehniko so uporabljali že staroselci, ki so ugotovili, da dovajanje toplote stimulira izločanje smole. Opazili so namreč, da je balzamovec v najtoplejših poletnih mesecih izločal več smole.

Goreče palice se imenujejo tizon, izdelajo pa jih ročno pridelovalci sami. Gre za približno en meter dolge bakle z metlastim zaključkom. Goreče bakle bahamerji približajo drevesnemu deblu na razdaljo pol centimetra, Drevo je pripravljeno na omenjen postopek, ko je staro 15 do 20 let. V primeru, da se ogenj nepravilno dovaja, pride do trajnejših poškodb. Deblo se lahko preveč ožge in drevo ostane neproduktivno več let. Če se ne dovede dovolj toplote, je delo povsem neučinkovito, saj rana ostane surova in ne izloča smole. Ob tem me je agronomka tudi opozorila, da mnogo bahamerjev ne upošteva omenjenih postopkov in tako za seboj puščajo na drevesih nepopravljivo škodo. Dodaja tudi, da balzamovce pričnejo izkoriščati prezgodaj, zaradi česar drevo kmalu propade (Pogovor z Marino, terenski zapiski, maj, 2011).

Gospa Marina nadaljuje, da se po končanem procesu gretja pusti drevo nedotaknjeno okoli 20 dni. V tem času se okoli ran izloči drevesna smola. Nato bahamerji ovijejo drevo z blagom in krpami, imenovanimi panal. Najpomembneje je, da je blago natančno vstavljeno v zareze in povsem ovito okoli rane, da se učinkovito prepoji z drevesno smolo. Tako ovito drevo se pusti mirovati 15 do 20 dni, nato pa se prepojeno blago odstrani in shrani v posebnih vrečah. Agronomka omenja, da se postopek ovijanja ponavadi ponovi dvakrat in celo trikrat, odvisno od količine smole, ki jo posamezno drevo izloča (Pogovor z Marino, terenski zapiski, maj, 2011).

Nadaljnje postopke sem imela priložnost opazovati tudi sama. Bakamerji so postrgali zgornjo plast drevesne skorje ter jo skupaj s prepojenim blagom odnesli v prešo. Šlo je za več metrov dolga in okoli dva metra visoko leseno napravo, ki so jo izdelali pridelovalci sami iz drevesnih debel. Povedali so mi, da gre za precej zahtevno in veliko napravo, zato je preša ponavadi namenjena večjemu številu pridelovalcev, ki jo skupinsko izdelajo in vzdržujejo. Prepojeno blago so balzamerji nato položili v velike kotle z vrelo vodo, ki omogoči učinkovitejše stiskanje. Tudi drevesno skorjo so predhodno namočili z vrelo vodo. Pričeli so s stiskanjem. V preši iztisnjeno smolo je bilo nato potrebno ločiti od vode. Zaradi različnih gostot obeh snovi je proces ločevanja zelo preprost. Smola se je usedla na dno kotla, voda pa se je enostavno odlila. Balzamerji so nato aromatično smolo vlili v plastenke in steklenice in tako je bil pridelek pripravljen za prodajo. Kot sekundarni pridelek je na prodaj tudi posušena drevesna skorja, ki še vedno vsebuje majhno količino aromatične smole. Imenuje se estorague, in se uporablja kot kadilo za odganjanje mrčesa, nepogrešljiv pa je tudi pri številnih staroselskih obredih.

UPORABA BALZAMA V ZDRAVILSTVU

Nahuajci so nekoč pravili balzamovi smoli »zdravilo za vse«. Osrednjo vlogo so mu dodelili tako v magičnih obredih kot tudi v medicini. Tradicija se je ohranila vse do danes

Balzam se uporablja za zdravljenje tuberkuloze in drugih bolezni dihalnih poti. V ta namen zdravilci priporočajo pitje čaja iz drevesne skorje in kapljice, pripravljene iz smole, medu in mentola. ta Poleg tega se balzamovec uporablja za celjenje ran, zdravljenje glivic, garij, aken in hemoroidov, V namen se večkrat na dan nanese na prizadeto mesto kapljico balzamove smole. Bolj blaga oblika zdravljenja je krema ali mazilo, pripravljeno iz balzama, pogosto v kombinaciji z drugimi rastlinami ali sestavinami. Zelo priporočljiva in na tržišču močno razširjena so tudi balzamova mila z antiseptično formulo. V ta namen se prav tako uporablja izvleček, pripravljen iz balzamove drevesne skorje.

UPORABA !

Deluje predvsem:
  • Antiseptično
  • antiparazitno
  • antibakterielno
  • pospesuje rast celic kože

Zato se uporablja topikalno v obliki krem, proti različnim razjedam, ranam, ki se slabo celijo, kožnim zajedalcem (garjavost), ekcemom

  • Celjenje manjših ran – praske
  • Glivična oboljenja
  • Antiseptični učinek
  • Piki žuželk
  • Manjše preležalnine
  • Žulji
  • Nega rok in stopal
  • Deluje tudi kot dozodorans
  • Suha in razpokana koža
  • Vnetje rok, prstov
  • Herpes
  • In še mnogo drugih težav na koži….

Ljudje na podeželju jo lahko uporabljajo kot nego rok za hitrejše celjenje drobnih prask….

Anika Plešec mag.farm.

Add Comment

Novice

Dobivajte zadnje novice preko maila.